izpilˆt [Bers.], izpilˆgt (prs. -stu),übermütig, anspruchsvoll werden Adsel. izpilcis, izpildzis Bers., übermütig, vernossen:bē̦rni tâ izpilkuši, ka kārumus vien tik grib ēst Druw. Etn. IV, 34. [izpilˆcis Lis., N. - Peb., verwöhnt, wählerisch im Essen.] Subst. izpilkums,Vernossenheit:izpilkums - laba ēdiena smādēšana Druw. Etn. IV, 34, Lös.