ružģēt

ružģêt,

1) Feuer schüren
L.;

2) besudeln
Bergrn. n. U.; vgl. rušķêt.

Avots: ME III, 566

ružģēt

ružģêt: zur Bed. vgl. saružģêt (unter saružģelêt).

Avots: EH II, 386